Gorska kolesa so narejena za uživanje po gorah, mi pa smo se odločili, da bomo tokrat kolesarili  skozi goro Peco.

Z avtobusom smo se pripeljali do Infocentra v Mežici. Pot smo nadaljevali s kombijem, ki nas je po skupinah pripeljali do vhoda na Igrčevem v Črni. Med nami je bilo zaznati kar malo strahu oziroma negotovosti pred neznanim (pa saj tega na glas res ne bi priznali…).

Na glave smo si nadeli čelade in naglavne svetilke, na roke rokavice. Dobili smo gorska kolesa in vsaka skupina svojega vodnika. Prekolesarili  smo več kot pet kilometrov edinstvene podzemne poti iz ene doline v drugo in doživeli  nepozabno pustolovščino. Nekje v središču rudnika smo ugasnili svetilke, utihnili in uživali v  popolni temi in popolni tišini. Brez nagajivosti pa seveda tudi tukaj ni šlo. Skrili smo se v stranski rov in v tišini in temi pričakali naslednjo skupino. Ob njenem prihodu smo s kričanjem planili na sošolce. Nismo preverjali njihovih hlač, če so ostale suhe, pa saj bi se zagotovo sklicevali na vodo, ki je ponekod pronicala skozi strope jam ali dež, ki nas je vztrajno spremljal cel dan…

Pot nas je vodila naprej po opuščenih in skrivnostnih rudarskih rovih. Rudarji so pod goro Peco več kot tristo let odkopavali svinčevo in cinkovo rudo, ki smo si jo na naših postankih ogledali in primerke lahko vzeli s seboj. V vseh teh letih so rudarji izkopali več kot 800 kilometrov rovov. Mi smo videli le majhen delček. Vodnica nam je zagotovila, da so varni,  a krepko smo čutili vdolbine in grbine nekdanjih železniških pragov, ki niso dopuščali  lagodnega kolesarjenja.

Kolesarska avantura se je pričela pri vhodu na Igrčevem v Črni, iz rudnika smo se pripeljali v drugi dolini,  Bregu nad Mežico.
Od tam smo se peljali do rudarskega muzeja v Mežici, kjer smo si ogledali številne zbirke v muzeju.

Naša kolesarska pustolovščina se je tu na žalost končala, nekaj utrinkov iz nje pa si lahko ogledate v galeriji.

 

 

(Skupno 76 obiskov, današnjih obiskov 1)