Kot ponavadi so nas zbudili ob sedmih zjutraj. Vedeli smo, da je to naš zadnji dan tukaj. Oči so postale solzne in kotički ust so se kar nezavedno povesili navzdol.
Takoj smo opazili, da zunaj dežuje. Ne morete si predstavljati, kako zelo nas je dež razveselil: namesto napornega tekmovanja smo si zamišljali »lenuharjenje« in »druženje« po sobah.
Toda učitelji so bili kljub našemu glasovanju neizprosni….
Po vsakodnevnem ritualu smo morali spakirati in pospraviti sobe. Dobili smo se v večnamenskem prostoru, kjer so nas razdelili v dve skupini. Ena skupina je odšla v hidroelektrarno Javorniški rovt, druga se je v večnamenskem prostoru poučila o prvi pomoči.
Hura, še vedno je deževalo…..
Sledila je slastna malica in, saj ne boste verjeli, neeeehalo je deževati. Tekma trilobitlon se je torej lahko začela. V izžrebanih trojicah smo med seboj tekmovali v veslanju, teku, prvi pomoči in metu na koš. Kljub začetni nejevolji smo se zelo potrudili.
Po aktivnosti smo se odpravili na kosilo, še prej pa v večnamenski prostor kjer so podelili nagrade za osvojena mesta na trilobitlonu in najboljšo ter najslabšo sobo. Učenci, ki so zbrali najmanj točk iz urejenosti sobe so morali za »nagrado« počistiti okolico doma.
Vse naše prošnje, da bi našo »šolo v naravi« še malo podaljšali niso bile uslišane…..
Avtobus je že čakal. Vkrcali smo se nanj in odpravili domov.
